Časi, ko je bilo treba mobilno aplikacijo razviti za vsak operacijski sistem posebej, so minili. Izvorne (ali nativne) aplikacije počasi nadomeščajo hibridne. Hibridne aplikacije so posebna oblika izvornih aplikacij. Kot nakazuje že ime, so nekakšen križanec med spletno stranjo in izvorno aplikacijo: zasnovane so na isti kodi kot spletne strani, hkrati pa znajo izkoristiti številne funkcije mobilnih naprav. Pri hibridnih aplikacijah ni potrebno razvijati mobilne izkušnje za vsako mobilno platformo posebej. Vse izvira iz enotne kode, zato je razvoj bistveno cenejši.
Razmah hibridnih aplikacij
Zaradi nižjih stroškov razvoja in vzdrževanja in možnosti uporabe v različnih okoljih smo priča pravemu razcvetu hibridnih aplikacij. Facebook, Instagram, Uber, X (Twitter), Evernote in Gmail so primeri rešitev, ki v celoti ali pa delno uporabljajo hibridna okolja za komunikacijo preko mobilnih naprav.
Temu je treba prišteti še nepregledno vojsko poslovnih aplikacij, s katerimi podjetja svojim uporabnikom omogočajo kakovostnejšo izkušnjo na mobilnih napravah.
Narašča tudi število ponudnikov, ki razvijajo vmesnike in okolja za izdelavo hibridnih aplikacij: React Native, Cordova, Ionic, NativeScript, Quasar in podobne hibridne platforme omogočajo programerjem, da spletno kodo uporabijo za razvoj aplikacij na poljubnih napravah.
Prednosti hibridne aplikacije
Zakaj bi se pravzaprav trudili z mobilno aplikacijo, če lahko danes spletno stran popolnoma prilagodimo za mobilne naprave? Oba pristopa imata svoje prednosti in slabosti, na koncu je vse odvisno od pričakovanj vaših uporabnikov. Če lahko z izkoriščanjem funkcij mobilnih naprav bistveno izboljšate njihovo izkušnjo, potem je vsekakor smiselno, da jim ponudite mobilno aplikacijo. Hibridna aplikacija prinaša številne prednosti, kot so
1. Prijaznejša uporabniška izkušnja
Hibridne aplikacije direktno dostopajo do funkcij mobilnih naprav kot so kamera, GPS in biometrična prijava in tako spodbujajo angažiranost uporabnikov. Medtem ko je navigacija po spletnih straneh na mobilnikih precej omejena, je v mobilni aplikaciji uporabniku prijaznejša, saj lahko pri navigiranju uporablja tudi daljše pritiske, podrsavanje prstov, itd.
2. Offline dostop
Hibridno okolje omogoča delovanje aplikacije tudi ko ni signala, enako kot pri nativni aplikaciji. Zato je ta tehnologija uporabna na območjih, kjer signala ni ali pa je prešibak. To je pomembno za razne službe in servise na terenu, ali pa osebje, ki se giblje v prostorih brez signala, na primer v kleteh in tunelih.
3. Navedba v spletnih tržnicah
Vključitev aplikacije v Google Play in Apple App in Huawei tržnicah je za uporabnika nekakšno zagotovilo, da je aplikacija razvita v skladu z varnostnimi in performančnimi standardi. S tem se veča kredibilnost ponudnika. Obe tržnici uživata veliko zaupanje med uporabniki in sta prvi naslov, ko iščejo mobilne rešitve za svoje vsakodnevne izzive. Uporabnik si nato hibridno aplikacijo naloži na svojo napravo prav tako kot nativno, zanj ni nobenih razlik.
4. Enovit razvoj
Hibridne aplikacije so razvite na spletnih tehnologijah, ki delujejo tako v spletnem, Androidnem kot v iOS (Apple) okolju. S tem odpade trojni razvoj, ki je največja ovira pri nativnih aplikacijah. Ni potrebno najemati dragih specialistov za posamezno nativno okolje, vsak malo bolj izkušen spletni programer vam lahko razvije mobilno aplikacijo za katerokoli mobilno napravo.
5. Vzdrževanje
Enotna koda za vsa tri okolja pomeni izdaten prihranek ne samo pri razvoju, temveč tudi pri vzdrževanju. Nadgradnje izvornih aplikacij morajo skozi zamuden proces testiranja v mobilnih tržnicah (Google Play Store in Apple App Store), preden je nova verzija odobrena s strani Googla oz. Appla in dostopna uporabnikom. Pri hibridnih aplikacijah lahko ta postopek do neke mere poenostavimo, kar je velika prednost, zlasti pri kritičnih posodobitvah.
Kdaj je izvorna aplikacija boljša izbira?
Zakaj bi torej sploh še kdo uporabljal izvorne aplikacije? Odgovor se skriva v performansah. Hibridna aplikacija z mobilno napravo komunicira preko (za uporabnika nevidnega) mobilnega brskalnika. Ta dodatni vmesnik, ki ga pri izvornih mobilnih aplikacijah ni, vpliva na hitrost in odzivnost. V večini primerov je ta razlika neznatna in ne vpliva na izkušnjo. Pri zelo kompleksnih aplikacijah pa lahko pride do izraza.
Končna izbira med obema pristopoma odvisna od konkretnega namena aplikacije. Pri rešitvah, ki simultano preračunavajo in interpretirajo podatke iz več senzorjev hkrati, je nativna aplikacija praviloma boljša izbira. Tipični primeri takšnih aplikacij so:
1. 3D video igre
Video igre z zahtevno 3D grafiko, kjer mora aplikacija izvajati vrsto računskih operacij v realnem času, da bi dosegla optimalno uporabniško izkušnjo, zahtevajo performančno optimizacijo, ki jo lahko dosežemo le v nativnem okolju.
2. Navidezna resničnost
Aplikacije s področja navidezne resničnosti (Augmented Reality ali AR) preračunavajo velike količine podatkov, ki jih pridobijo iz kamere in senzorjev povezanih naprav, ki spremljajo uporabnikovo gibanje. Na tej osnovi v realnem času ustvarjajo navidezno okolje in ga prikazujejo uporabniku.
3. Zdravje in vadba
Fitness aplikacije nepretrgoma zbirajo podatke iz raznih senzorjev (srčni utrip, štetje korakov, lokacija). Delujejo v ozadju in so zasnovane tako, da minimalno trošijo baterijo. Večkrat omogočajo tudi vadbo s pomočjo video prikazov in geolokacijo, kar vse zahteva načrtno optimizacijo, ki bi bila preko spletnega vmesnika težko izvedljiva.
To so torej najbolj tipični primeri rešitev, kjer je zaradi kompleksnih algoritmov in intenzivnih računskih operacij smiselno razviti nativno aplikacijo, za vsako okolje posebej.
In sedaj še dobra novica: za vse ostalo so tu hibridne aplikacije.
Ste se kdaj poigravali z idejo, kako svoje uporabnike razveseliti z boljšo izkušnjo in povečati prodajo s pomočjo mobilnih naprav, a ste se ustrašili stroškov razvoja? Sedaj je čas, da te načrte spet potegnete iz predala. Oglasite se v Creatimu, da skupaj preigramo scenarije vaše mobilne prihodnosti.
